KODEKS POSLANSTVA – DAMIR
Ne govorim zato, da bi zapolnil tišino
Moje besede niso okras. Niso ustvarjene zato, da bi bile vsem prijetne, niti zato, da bi se lahko skrile med lepimi stavki.
Govorim, ker obstajajo ljudje, ki so predolgo molčali. Govorim, ker sem videl, kaj se zgodi, ko človek začne dvomiti v lastni glas.
Iz kletke sem prišel z odprtimi očmi
Poznam občutek, ko ti drugi razložijo, česa ne zmoreš, dokler njihove besede ne začnejo zveneti kot tvoje lastne misli. Poznam prostor, v katerem človek še vedno diha, vendar že živi kot ujetnik.
Zato ne bom gradil sveta, v katerem se ljudje učijo ubogati svoje omejitve. Gradil bom vrata.
Moja čustva niso več krmilo, ki ga lahko prevzame vsakdo
Čutim globoko. Prav zato sem moral spoznati razliko med sočutjem in reševanjem vseh, med ljubeznijo in izgubo sebe, med pomočjo in podrejanjem.
Ne bom se razlil v druge ljudi, da bi dokazal, da mi je mar. Ostal bom cel — in iz celote bom dajal naprej.
Moje poslanstvo ni tolažiti človeka v njegovi kletki
Ne bom mu rekel, da mora ostati tam, ker je zunaj nevarno. Ne bom mu prodajal lažnega miru, da bi ga lažje obdržal pri sebi.
Pokazal mu bom ključ. Potem bo moral sam odkleniti vrata.
Jaz držim smer
Ne čakam, da se svet strinja z menoj, preden začnem. Ne čakam popolnih pogojev, popolne podpore ali dovoljenja tistih, ki ne vidijo tega, kar vidim jaz.
Če je pot treba zgraditi, jo bom zgradil. Če je treba začeti sam, bom začel sam. Če se vrata zaprejo, bom našel drugo pot — ali pa jo ustvaril.
Kar gradim, mora služiti življenju
Ne ustvarjam spomenika svojemu egu. Ustvarjam prostor, kjer se človek lahko sreča s sabo, ne da bi moral za to plačati svojo svobodo.
Znanje naj bo dostopno. Vprašanja naj bodo dovoljena. Človek naj dobi orodja, ne verig.
Ne vodim ljudi v svojo senco
Če pridejo k meni, jim ne bom vzel njihovega pogleda. Ne želim slepih sledilcev. Želim ljudi, ki bodo nekoč videli dlje od mene.
Moje delo je uspešno šele takrat, ko človek ne potrebuje več mojega glasu, da bi slišal svojega.
Moja vizija je širša od mene
Ne gradim samo zase. Gradim za otroke, ki se bodo učili skozi igro, za odrasle, ki so pozabili zaupati sebi, in za vse, ki so bili prepričani, da je njihova zgodba že končana.
Naj se znanje povezuje. Naj se ljudje spoznajo. Naj iz množice različnih poti nastane prostor, kjer lahko vsakdo prepozna svojo človečnost.
Zaključna izjava moči
Moje poslanstvo ni prošnja svetu. Je odločitev, ki sem jo sprejel, ko sem spoznal, da ne morem več gledati ljudi, kako ugašajo, medtem ko jim vsi razlagajo, naj se navadijo na temo.
Jaz bom prižgal vrata. Jaz bom odprl vprašanja. Jaz bom zgradil prostor, v katerem človek ne dobi samo odgovora, ampak možnost, da prvič zares sreča sebe.
Ne potrebujem množice za začetek. Potrebujem resnico, voljo in dovolj poguma, da ostanem na poti, ko me še nihče ne razume.
Ne vodim zato, da bi mi sledili. Vodim, da bi se nekoč znali voditi sami.
Kar nosim v sebi, delim s svetom. Kar zgradim, odpiram ljudem.
Tako naj bo. In tako je.