KODEKS TELESA IN DUHOVNOSTI – DAMIR
Moje telo ni posoda, ki jo zapustim
Ne bom živel samo v glavi in se pretvarjal, da telo nima svojega jezika. Ne bom preziral svojih potreb, utrujenosti, želje, užitka in bolečine, samo zato, ker bi rad izgledal bolj duhoven.
Moje telo je prvi prostor, v katerem se moja zavest sploh lahko izrazi.
Ne bom več kaznoval telesa za svojo nevednost
Ne bom ga silil čez mejo, potem pa ga sovražil, ker se je zlomilo. Ne bom ga hranil z zanikanjem in od njega zahteval, da mi služi brez počitka.
Poslušam ga, preden mora zakričati. Negujem ga, preden me prisili k mirovanju.
Moja duhovnost mora preživeti pogled razuma
Ne sprejemam vsake besede samo zato, ker je izrečena v imenu svetega. Ne bom zaprl uma, da bi dokazal svojo vero.
Kar je resnično, se ne boji vprašanja. Kar je vredno, lahko stopi iz templja, knjige in tradicije ter se pokaže v življenju.
Spoštujem učitelje, vendar ne predajam svoje zavesti
Lahko se učim od tistih, ki so hodili pred menoj. Ne bom pa nikogar postavil med sebe in resnico tako visoko, da bi moral zaradi njega izdati lastno izkušnjo.
Učitelj lahko pokaže smer. Telo pa je tisto, ki mora pot prehoditi.
Staro lahko umre, da lahko zaživim cel
Ne bom ohranjal navad, prepričanj in odnosov, ki so me počasi praznili, samo zato, ker so mi znani. Ne bom zamenjal tradicije za usodo.
Ko nekaj v meni konča svoje življenje, mu ne bom postavljal oltarja. Pustil bom, da odpade, kar mi ne pripada več.
Ne podedujem slepo
Moje telo nosi sledi ljudi, ki so živeli pred menoj. Moja duša nosi vprašanja, ki niso nastala včeraj.
Toda nisem samo nadaljevanje njihovega strahu. Nisem dolžan ponavljati vsake njihove bolezni, vsake njihove omejitve in vsake njihove zamolčane bolečine.
Spoštujem svoje korenine tako, da iz njih zraste nekaj novega.
Ritual je dejanje, ne predstava
Dih, hrana, gibanje, počitek, dotik, zvok in tišina niso okraski mojega življenja. So načini, s katerimi telesu povem, da sem prisoten.
Ne potrebujem spektakla, da bi bil povezan. Najgloblje se včasih zgodi v enem zavestnem vdihu, ko se vrnem nazaj vase.
Moja zavest se mora utelešati
Ne bom govoril o svetlobi, medtem ko živim v zanikanju lastnih dejanj. Ne bom se razglašal za prebujenega, če ne znam biti prisoten v odnosu, odgovoren v telesu in iskren v vsakdanjem življenju.
Duhovnost, ki ne spremeni mojega načina življenja, je samo ideja, ki išče občudovanje.
Zaključna izjava moči
Moje telo je moj prvi tempelj. Moja zavest je njegov varuh. Moja dejanja so dokaz, ali je moje prepričanje resnično.
Ne bežim iz telesa, da bi našel duha. Ne zatiram duha, da bi ugodil telesu.
V meni se srečata zemlja in nebo. V meni se staro končuje in novo dobiva obliko.
Moja duhovnost ni beg iz življenja. Je življenje, ki ga končno živim buden.
Moje telo ni ovira moji zavesti. Je njena prva vrata.
Tako naj bo. In tako je.