KODEKS ZAUPANJA – DAMIR
Ne verjamem več slepi podobi sreče
Ne bom imenoval popolnosti tistega, kar se lepo kaže navzven, znotraj pa razpada. Ne bom verjel besedam samo zato, ker so izrečene z nasmehom.
Zaupanje se ne rodi iz obljube. Zaupanje se rodi iz tega, kar človek naredi, ko ga nihče ne gleda.
Ne izročam več vajeti tistim, ki so jih že spustili
Ko se človek ne zna voditi, bo poskušal voditi mene. Ko ne zna nositi svoje resnice, bo poskušal nositi mojo.
Ne bom več dovolil, da me tuja zmedenost odpelje s poti, ki sem jo moral zgraditi sam. Moje življenje ni vozilo, v katerem bi lahko vsakdo sedel za volan.
Svojo kletko prepoznam in jo odprem
Strah pred novo izdajo me ne bo več držal v stari samoti. Kar se je zgodilo, je zapisano v meni — ni pa ukaz, ki bi moral voditi vse, kar še prihaja.
Ne bom več kaznoval prihodnosti za grehe preteklosti. Toda tudi preteklosti ne bom več dovolil, da se vrne brez posledic.
Moja čustvena moč je mirna
Ni mi treba kričati, da bi bil slišan. Ni mi treba kaznovati, da bi dokazal, da sem bil ranjen.
Čutim globoko, vendar me občutki ne vodijo kot sužnja. Znam ostati prisoten, ko drugi bežijo v napad, laž ali tišino.
Moja mirnost ni dovoljenje za tujo krutost. Je dokaz, da sem se naučil držati samega sebe.
Ne zamenjam zmage za resnico
V nekaterih odnosih zmaga pomeni samo to, da sta oba izgubila človečnost. Ne bom več vstopal v igre, kjer je cilj drugega zlomiti, ponižati ali utišati.
Če moram za odnos izdati sebe, to ni zaupanje. Če moram za mir izgubiti dostojanstvo, to ni mir.
Dostop do mene je čast, ne pravica
Ne dobi vsakdo ključa samo zato, ker je potrkal. Ne dobi vsakdo moje energije samo zato, ker jo zna zahtevati.
Človeka ne prepoznam po tem, kako lepo govori o meni, ko me potrebuje. Prepoznam ga po tem, kako ravna z mojo mejo, ko mu rečem ne.
Zaupam počasi, vendar ne živim zaprto
Ne bom več slep. Ne bom pa postal kamen.
Vrata se lahko odprejo, vendar ne brez praga. Moje srce je lahko mehko, moja presoja pa ostane budna.
Zaupanje ni skok v temo brez oči. Zaupanje je zavesten korak človeka, ki ve, kaj je že preživel.
Najprej zaupam sebi
Če se v meni prižge opozorilo, ga ne bom več utišal samo zato, da bi obdržal človeka. Če nekdo od mene zahteva, da zanikam tisto, kar vidim, se bom raje umaknil kot izdal svojo zavest.
Moja največja izdaja bi bila, da bi spet zapustil sebe. Tega ne storim več.
Zaključna izjava moči
Zaupanje ni slepota. Zaupanje je moč, ki si upa odpreti oči.
Ne dam se več voditi lepim besedam brez dejanj. Ne dam se več ujeti v igre, kjer je moja bolečina nekomu dokaz njegove zmage.
Kdor vstopi v moje življenje, vstopi pred mojo odprtost in pred mojo jasnost. Kdor zlomi zaupanje, ne dobi več istega ključa.
Ne zapiram srca. Zapiram vrata laži.
Zaupam sebi. Zato lahko prepoznam, komu se lahko odprem.
Tako naj bo. In tako je.